Litva je največja od treh baltskih držav. Ima 3,3 milijona prebivalcev na 65.000 kvadratnih kilometrih. Torej je majhna, a ne manjša od Slovenije. Pokrajina je na prvi pogled podobna slovenski z velikimi površinami gozdov in travnikov. Ob vožnji skozi državo smo pogrešali le hribe. Predstavniki LAS Srce Slovenije smo se na študijskem obisku med 25. in 26. oktobrom 2023 mudili ob obali Baltskega morja, ki je dolga 99 kilometrov. Obiskali smo lokalno akcijsko skupino VVG Pajūrio kraštas s središčem v mestu Gargždai blizu Klajpede in spoznali njihov način delovanja, zlasti v povezavi z lokalno pridelavo hrane. Tokratnega študijskega obiska smo se udeležili sodelavca LAS Mija Bokal in Mitja Bratun, član LAS in podjetnik iz Lukovice Stanislav Smrkol in vodja Podružnične šole Jevnica Maja Lenart.
Klajpeda je pristaniško mesto na vzhodni obali Baltskega morja. Razvila se je iz majhne ribiške vasi, ki je bila do 11. stoletja pogosto napadena s strani Vikingov, v 13. stoletju pa so jo osvojili nemški križarji. Nemci so vodili mesto vse do konca prve svetovne vojne, po kateri je na podlagi Versajske mirovne pogodbe pripadlo Franciji, leta 1923 pa je bilo po uporu lokalnega prebivalstva priključeno k Republiki Litvi. Na začetku druge svetovne vojne so si območje spet prisvojili Nemci, po vojni pa je bilo vrnjeno pod posredno litovsko oblast. Ko se je vojna bližala koncu in so se Nemci umaknili, je Litvo zasedla Sovjetska zveza. Leta 1990 je Litva postala prva baltska država, ki je razglasila neodvisnost.
Danes je Klajpeda sodobno evropsko mesto z vzpenjajočim se gospodarstvom. Najdonosnejše panoge predstavljajo pristaniške dejavnosti in logistične povezave, ki so poslovni most med Vzhodom in Zahodom. Po velikosti je z okoli 200.000 prebivalci tretje največje litovsko mesto in pomembno regionalno središče. Značilna je visoka stopnja suburbanizacije; konec 20. stoletja se je veliko število mestnih prebivalcev preselilo v predmestje, ki šteje skupaj z mestom okrog 200 tisoč prebivalcev. Večina prebivalcev se ima za Litovce, rusko govorečih domačinov je v tem delu Litve le manjši odstotek. Z domačini se je malo težje sporazumevati, ker ne govorijo dobro angleško, njihov jezik pa je precej drugačen, saj pripada skupaj z latvijščino baltski jezikovni veji indoevropskih jezikov. Če imaš srečo, da srečaš kakšno rusko govorečo osebo, steče pogovor nekoliko lažje.
V priobalnem območju Litve v okolici Klajpede, kjer se nahaja območje lokalne akcijske skupine VVG Pajūrio kraštas, smo v dveh dneh obiskali vaške skupnosti Judr inarnai Steponas Darius, Veivirž osenai, Brožiai, Priekul igo in Dreverna. Spoznali smo, da so razvojne pobude, ki prihajajo preko pobude LEADER, usmerjene prav v lokalne skupnosti, ki delujejo v podeželskih jedrih kot nosilci povezovanja, razvoja in podjetniškega udejstvovanja. Veliko skupnostnih projektov je naravnanih na področje promocije lokalno pridelane ekološke hrane, ki prihaja iz lokalnih kmetij in prehranskih podjetij. Vse več podeželskih podjetnikov in kmetov se trudi zagotoviti ekološko hrano ter ustvariti trajnostno verigo preskrbe s hrano, da bi družba imela najboljši dostop do naravne hrane, pridelane na majhnih kmetijah.
Zelo so ponosni na svojo zgodovino in na svoje ljudi, kar se je pokazalo pri obisku rojstne hiše pilota in inovatorja Stefanosa Dariusa, zavednega Litvanca, ki se je po izobraževanju v Ameriki za vedno vrnil v domovino, da bi pomagal pri razvoju svoje dežele in ljudi. Uvedel je številne športe in si želel, da bi postali ti del litovske kulture in načina življenja. Kot pilot je sanjal, da bi iz Amerike priletel v Litvo in pri tem podrl takratni daljinski rekord. Žal pa je pri poskusu v Nemčiji strmoglavil in umrl. Na domu pilotove družine je nastal muzej s spominskim parkom, kjer smo dobili prvi vpogled v življenje Litovcev. Medtem ko je pihal oster jesenski veter, smo prisluhnili pripovedovalcu, veselemu gospodu v častitljivih letih, in začutili v njegovih besedah odločnost, vero in ljubezen Litovcev do svoje zemlje, tradicije in zgodovine.
LAS podpira večje projekte, s katerimi ureja skupnostne centre, to je večnamenske objekte, ki so na voljo lokalnim prebivalcem in drugim obiskovalcem. Imajo višjo stopnjo sofinanciranja projektov, v primeru skupnostnih projektov je to kar 95 odstotkov upravičenih stroškov. Eden takšnih objektov je Rokodelski center Veiviržėnai, v katerem prirejajo rokodelske delavnice, druženja, izobraževanja itd. Zanimivo je, da se center skorajda preživlja s prodajo ustvarjenih rokodelskih izdelkov. Imeli smo priložnost sodelovati v usnjarski delavnici in na kratkem tečaju izdelave mila. Druženje smo zaključili s skupnim uživanjem zeliščnega čaja in tradicionalnega sira v skladkih in slanih različicah.
S sredstvi LEADER urejajo javne površine v mestih, kot so parki, sprehajalne poti, labirinti in drugi objekti za druženje in animacijo prebivalcev. Mestece Veivirženai z 800 prebivalci so obogatili z umetniškimi predmeti, ki na inovativen način razkrivajo zgodovino kraja, in sicer z uporabo starih lesenih vrat hiš. Opazili smo, da je infrastruktura dobro vzdrževana. Karkoli smo obiskali, je bilo videti lepo in brez večjih znakov vandalizma. Zelo urejene so javne površine, trgi in pločniki. Vse je lepo označeno, znamenitosti so opremljene s QR kodami, vidne so povezave z litovsko zgodovino in tradicijo.
Dobro sodelujejo s Cerkvijo, ki je eni od skupnosti podarila staro župnišče, v katerem so s sredstvi LEADER uredili prostor za druženje zaključenih družb in pogostitve z lokalno kulinariko, v nadstropju pa prenočišča za turiste oz. občasne goste. Gospodinja nas je pričakala z lepo pogrnjeno mizo in značilnilmi litovskimi jedmi – krompirjem v oblicah, kislo mlečno juho, žolco iz prašičjih ušes, cmoki cepelini z dvema vrstama nadevov, dušenim svežim zeljem in smetanovim namazom z maslom, česnom in soljo in drugimi jedmi. Hrana je bila pripravljena iz lokalnih živil s kmetij. Temu je prilagojena tudi zakonodaja – vsak, ki ima zemljo, lahko proda vse, kar na njej pridela. Ta pristop močno skrajša dobavno verigo, saj so proizvodi bolj dostopni, sveži, naravni in višje vrednosti.
V Brožiai smo videli primer skupnostne podeželske kuhinje, v kateri predelujejo lokalne pridelke s kmetij v lokalne izdelke, s katerimi oskrbujejo različne prireditve, šole, domove starostnikov, bolnišnice, trgovine itd. V kuhinji se kuhajo piščančje in zelenjavne juhe, pakirane v vakuumske vrečke, pa tudi zelenjava (korenje, krompir, pesa, zelje itd.), narezana na kocke ali naribana, tudi pakirana v vakuumske vrečke.
Predstavitev smo zaključili z druženjem na prostem ob juhi iz domače Brožiai kuhinje, ki nam je vrnila toploto v naša premražena telesa. Postregli so nam še z na ognju pečenim odojkom, z vloženo zelenjavo in sadjem – bučkami, kumarami, zeljem, česnom, peso in celo jabolki, s sladkimi vaflji iz lokalne ekološko pridelane moke z malinovo marmelado in vini domačih vinarjev. Ponovno smo spoznali, da je lokalna hrana pomemben element litovskega načina življenja. Hrana je precej drugačna od naše, okusi so nam precej nepoznani.
Tudi v tem delu Evrope je razvito čebelarstvo in čeprav smo Slovenci pravi poznavalci medu, je bilo vseeno zabavno okušati med in medene izdelke litovskih čebel. Primerjali smo okus medu različnih rastin in letnih časov, okušali cvetni prah in naravno fermentirani medeni napitek. Tradicionalno uživajo Litovci med s svežimi kumarami in kruhom, tokrat pa so ga postregli z domačim sirom in metinim čajem. Čebelarijo tudi s kranjsko čebelo in hodijo na izobraževanja mladih čebelarjev v Slovenijo.
Zelo edinstveno je bilo doživetje v Lamati ob obali Kurskega zaliva, kjer oživljajo tradicijo starih balskih in vikinških časov. V vikinško opravo oblečena domačinka nas je popeljala po vrtu z visokimi gredami, ki spominja na vikinško ladjo, in na katerem gojijo starodavne rastine iz teh časov (kot na primer črno korenje), ki jih nato ponujajo v lokalni kulinariki. Okusili smo na odprtem ognju pečena jetra, poseben ječmenov kruh, jedi iz prosa, pire in ajde, sivi grah s slanino, pršut, žgance, maslo, lososa z brusnicami, domače sire in za sladico skuto z jagodami in jabolka z medom. Na jedilniku ni bilo modernih ali tujih jedi. Gospodinja je znala za vsako od jedi pojasniti njen zgodovinski izvor.
Na vsakem koraku smo čutili, kako zelo so Litovci ponosni na svojo kulturno dediščino, kulinariko, ples in glasbo. Naše druženje smo zaokrožili s plesno delavnico, na kateri smo se skupaj z domačini učili litovskih folklornih plesov. Čeprav smo prišli iz različnih koncev Evrope in nihče ni razumel litovskega jezika, smo se uspeli ob petju in plesu vseeno sporazumeti.
Kljub jezikovni oviri so se naši litovski gostitelji izkazali kot zelo odprti in veseli našega obiska. Na vseh točkah so nas sprejeli tudi predstavniki lokalnih skupnosti in se z nami družili. Kljub temu, da sta naša in litovska kultura zelo različni in imamo tudi zgodovinsko gledano drugačna izhodišča, lahko najdemo veliko podobnosti in se lahko od Litovcev marsičesa naučimo. Navdušila nas je zavzetost lokalnih prebivalcev za sodelovanje v vaških skupnostih. Morda bi lahko na ta način tudi v slovenskem okolju pritegnili k aktivnemu sodelovanju tudi tiste ljudi, ki niso sposobni delovati samostojno. Odlično je tudi sodelovanje z lokalno akcijsko skupino, ki, kot kaže, zelo uspešno podpira različne razvojne pobude, ki pridejo do njih s terena. Želimo jim, da bi tudi v prihodnje dobro unovičili 3 mio evrov evropskih sredstev, ki jih bodo prejeli za izvedbo nove strategije lokalnega razvoja njihovega območja. Verjamemo, da jim bo uspelo doseči ambiciozno zastavljene cilje, na katere so zelo ponosni, zlasti v povezavi z uvajanjem koncepta pametnih vasi, za katerega bodo kot pilotno območje v Litvi pridobili tudi dodatna sredstva.
Hvala našim litovskim gostiteljem in partnerjem iz Švedske, Finske, Latvije, Poljske in Italije, ki sodelujejo v projektu sodelovanja LAS na temo lokalne pridelave hrane. Tudi ta ogled dobrih praks se je izkazal kot odlična priložnost za povezovanje, širjenje obzorij, prenos znanja in snovanje novih projektov.
Mija Bokal in Mitja Bratun